eZdravje

Nahajate se tukaj: Domov » Duševno zdravje » Psihoza » Bipolarna motnja

Bipolarna motnja

Bolezen dveh obrazov

Bipolarna motnja (star izraz manična depresija) je psihiatrična motnja, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji: depresija in manija. Bipolarno motnjo si lahko predstavljamo kot bolezen dveh obrazov: v fazi depresije je človek žalosten, občuti praznino, brezvoljnost, je utrujen, medtem ko je v manični fazi ves evforičen (pretirano dobrega počutja in razpoloženja), zanj ni nobenih ovir, je zelo dobre volje, nič ni utrujen.

Znaki in simptomi bipolarne motnje so različni

  • Depresija: Glavni znaki in simptomi depresije so žalost, tesnoba, občutek praznine in brezupa. Pojavljajo se črnogledost, občutek nemoči, brezvrednosti in krivde. Posameznik izgubi veselje in zanimanje za stvari in dejavnosti, ki so ga prej veselile. Depresijo spremljajo tudi težave s spanjem (nespečnost ali pretirano spanje), spremenjen tek (izguba teka ali pa pretirana ješčnost), človek je brez energije, je bolj razdražljiv, ima težave s koncentracijo. Pogosti so tudi telesni simptomi (glavobol, prebavne motnje, bolečine po telesu) in misli o smrti ter samomoru.
  • Manija: Nasprotje depresije je manija, za katero je značilno, da imajo ljudje takrat izjemno energijo, so pretirano samozavestni in odločni. Pogosto delujejo nerazsodno (veliko nakupujejo, zapravijo denar za stvari, ki jih sploh ne potrebujejo), so prepirljivi, lahko tudi agresivni. Spanca ne potrebujejo (lahko so budni tudi po več dni skupaj), so nenehno v gibanju.
  • Hipomanija: Gre za blažjo obliko manije, ki ima podobne, le manj izražene simptome.
  • “Mešana” oblika: Pri tej obliki so simptomi manije in depresije prisotni istočasno ali pa čez dan razpoloženje večkrat niha. Oseba se počuti razdražljivo ali vznemirjeno, hkrati pa nemirno in depresivno; ima težave s spanjem in znatne spremembe v apetitu.

Oblike bolezni so različne

Lahko gre za klasično obliko bolezni, pri kateri se epizode manije in depresije ponavljajo (bipolarna motnja tipa I). Pri nekaterih bolnikih se nikdar ne razvije izrazita manija, pač pa le blažja oblika manije (hipomanija), ki se ciklično menjava z depresijo (bipolarna motnja tipa II). Če se v obdobju 12 mesecev pri bolniku ponovijo 4 epizode bolezni ali več, gre za hitro ponavljajočo se ali hitro krožno obliko bipolarne motnje. Nekateri ljudje doživijo več bolezenskih epizod v obdobju enega tedna ali celo enega dneva. Hitro ponavljanje epizod se najpogosteje razvije v kasnejši fazi bolezni in se pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških.

Pri bolnikih z bipolarno motnjo se obdobja depresije in manije različno izmenjujejo. Depresivnih faz je običajno več in trajajo dlje, maničnih faz je manj in trajajo krajši čas. Razmiki med epizodami so pri posamezniku različno dolgi. Znano je, da je bolnik z bipolarno motnjo približno polovico svojega življenja brez simptomov, tretjino časa je v depresivni fazi, približno desetino časa je v manični fazi, kakšnih 6 do 7 odstotkov časa pa ima manične in depresivne simptome hkrati. Na potek bolezni vplivajo okoljski in biološki sprožilci stresa.

Vpliv bolezni na bolnikovo življenje

Bipolarna motnja lahko znatno vpliva na človekovo funkcionalno sposobnost in njegovo socialno življenje. Depresivna faza je tista, ki ima na bolnikovo življenje velik negativni vpliv. Stopnja samomorilnosti je med bolniki z bipolarno motnjo nekajkrat večja kot med zdravo populacijo. Kar 25–50 % bolnikov z bipolarno motnjo namreč vsaj enkrat poskuša storiti samomor. Največ samomorov se zgodi, ko se depresivna faza začenja ali pa končuje. Dodatno lahko bolnikov položaj otežijo še sočasne motnje, kot so kompulzivnost (prisilno nevrotski pojav, ki sili bolnika v izvajanje dejanj, ritualov in ceremonialov, ki so zanj 

samega nesmiselni), anksioznost (tesnobnost), osebnostne motnje, zloraba alkohola in drugih substanc. Raziskave kažejo, da obstaja tesna povezanost med odvisnostjo od drog in bipolarno motnjo: med bolniki z bipolarno motnjo je več uživalcev drog kot med zdravo populacijo, skoraj polovica vseh, ki se zdravijo zaradi odvisnosti je imela ali ima bipolarno motnjo, ali pa se le-ta pojavi med zdravljenjem.

Kdo zboli za bipolarno motnjo?

Za bipolarno motnjo lahko zboli vsakdo, tudi otroci in mladostniki. Najpogosteje se prvič pojavi v obdobju zgodnje odraslosti.

Kako pogosta je bipolarna motnja?

Ocenjujejo, da bolezen prizadene 1,2 do 1,6 % populacije. V Sloveniji naj bi tako imelo bipolarno motnjo 24.000 ljudi. Predvidevajo, da bo leta 2011 v Evropi trpelo za bipolarno motnjo 2,2 milijona ljudi.

Kaj povzroča bipolarno motnjo?

K nastanku bipolarne motnje prispeva veliko vzrokov (dednih in okoljskih). Povečan stres ali zloraba alkohola oz. prepovedanih drog so navadno sprožilni dejavniki, ki odkrijejo prirojeno nagnjenost za razvoj motnje. Sam mehanizem nastanka bipolarne motnje še ni popolnoma razjasnjen. V nastanek bolezni naj bi bili vpleteni nenormalni prenosi živčnih impulzov, napačni signali med celicami in ekspresija genov ter kronične poškodbe nevronov.

Težave pri prepoznavanju bipolarne motnje

Ocenjujejo, da traja povprečno 5 let od prvega pojava simptomov do postavitve pravilne diagnoze. Napačna diagnoza je pogosta, saj kar 30 odstotkom bolnikov z bipolarno motnjo najprej postavijo drugo diagnozo (največkrat depresijo). Dejstvo je, da ne obstajajo zanesljivi medicinski testi za to bolezen, kot so npr. krvni testi ali rentgensko slikanje. 

Po zdravniško pomoč pride največ bolnikov v depresivni fazi, saj je le ta za bolnika zelo moteča. Bolnik depresije enostavno ne zmore več prenašati in zato želi pomoč. Nasprotno se manični bolnik odlično počuti, se ima lepo, marsikaj zmore, ima veliko idej in zlahka komunicira. Ker mu gre zelo dobro, se seveda ne sprašuje, ali je z njim kaj narobe, zato tudi ne išče pomoči. Pri prepoznavanju nenavadnih sprememb razpoloženja pri bolnikih z bipolarno motnjo imajo zato zelo pomembno vlogo bližnji oz. prijatelji (okolica) bolnika. Prav oni so pogosto tisti, ki prvi opazijo spremembe bolnikovega razpoloženja.

Kako zdravimo bipolarno motnjo?

Bipolarno motnjo se zdravi akutno in preventivno oz. vzdrževalno. Cilj akutnega zdravljenja je zdravljenje posamične razpoloženjske epizode (manične, hipomanične, depresivne ali mešane epizode). Preventivno ali vzdrževalno zdravljenje pomeni dolgotrajno zdravljenje, katerega cilj je preprečiti ponoven pojav katere koli razpoloženjske epizode. V zdravljenju imajo ključno vlogo zdravila, ki so nujna skoraj pri vseh bolnikih med akutno in vzdrževalno fazo zdravljenja. V pomoč pri zdravljenju so tudi psihoterapija, izobraževanja o bolezni ter razne podporne skupine. Ustrezno zdravljenje lahko prispeva k zmanjšanju števila in resnosti ponavljajočih se epizod in tako omogoča ljudem z bipolarno motnjo živeti kakovostno življenje.

Zdravljenje z zdravili

Najpomembnejša zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje bipolarne motnje, so stabilizatorji razpoloženja. Med stabilizatorje razpoloženja uvrščamo tista zdravila, ki so učinkovita pri akutnih oblikah manije in depresije, pomagajo preprečevati tovrstne epizode in ne povečujejo razpoloženjskih nihanj. Zdravila, ki so stabilizatorji razpoloženja so litij in nekateri antiepileptiki. Stabilizacijsko delovanje izkazujejo tudi nekateri atipični antipsihotiki.

Izbira zdravila 

Zdravljenje bipolarne motnje je odvisno od razpoloženjske epizode, v kateri je bolnik. Bolnik mora jemati stabilizator razpoloženja (litij, lamotrigin, valproat, karbamazepin), ki se ga v akutnem zdravljenju kombinira še z atipičnim antipsihotikom v manični fazi ali antidepresivom v depresivni fazi bipolarne motnje. Bolnik naj bi jemal samo eno zdravilo (stabilizator razpoloženja), vendar pogosto bolniki prejemajo hkrati več zdravil, pri tem pa mora biti vsaj eno zdravilo stabilizator razpoloženja.

Kako dolgo naj poteka zdravljenje?

Bipolarna motnja je dolgotrajna bolezen, ki zato zahteva dolgotrajno (dolgoletno) zdravljenje. Po prvi epizodi bipolarne motnje traja zdravljenje običajno dve leti, po drugi epizodi pet let, po tretji pa vse življenje.

Kaj lahko storimo sami?

  • Pomembno je, da smo pozorni na svoje razpoloženje. Nihanje razpoloženja je nekaj povsem običajnega: enkrat smo veseli, drugič žalostni. Če pa ta nihanja močno odstopajo od normalnega in imamo zaradi teh nihanj težave v vsakodnevnem življenju, gre verjetno za bipolarno motnjo. V tem primeru se pogovorimo s svojimi bližnjimi in poiščimo pomoč pri zdravniku.

Če zdravnik potrdi bolezen, moramo upoštevati njegova navodila v zvezi z zdravljenjem.

  • Redno moramo jemati predpisana zdravila, saj je izid zdravljenja odvisen od našega sodelovanja. Zdravila moramo jemati tudi takrat, ko se počutimo dobro in tako dolgo kot nam naroči zdravnik. Opazovanje lastnega razpoloženja in pisanje dnevnika ali beleženje razpoloženja v posebne koledarčke nam bo pomagalo razumeti bolezen in bo v pomoč našemu zdravljenju.
  • Posvetimo se dejavnostim, ki so za nas prijetne in spodbudne (npr. sprehod v naravi) ter se izogibajmo tistim dejavnostim, ki lahko vodijo v spremembe razpoloženja (npr. stres, uživanje alkohola in drog). Naučimo se obvladati stresne situacije.

Kako lahko bolnikom pomagajo bližnji?

Pomoč bližnjih ali prijateljev je zelo pomembna, saj pomagajo prepoznavati razpoloženjske spremembe bolnika. Skrbijo, da bolnik beleži svoje razpoloženjske spremembe, redno jemlje zdravila, se posveti prijetnim dejavnostim in izogiba zlorabi alkohola in drog ter pomagajo bolniku obvladovati stresne situacije.