eZdravje

Nahajate se tukaj: Domov » Spomin » Spomin

Spomin

Živimo v času, ki od nas zahteva vedno več. Vsako sekundo smo podvrženi novim informacijam, saj so postale najmočnejše sodobno orodje. Že vsakdanje življenje zahteva, da si zapomnimo celo vrsto drobnih, a pomembnih stvari, npr. kdaj imamo kakšen opravek, kam smo odložili ključe stanovanja, kaj moramo kupiti, kako si zapomniti imena ljudi, ki smo jih ravno spoznali ... Pri vseh naših miselnih dejavnostih je ključnega pomena spomin, saj nam pomaga, da opravimo delo in še izboljšamo svojo učinkovitost.

Kaj je spomin?

Ljudje se lahko naučimo izjemno veliko stvari, npr. voziti avto, plesati, delati z računalnikom,
matematične zakone, tuje jezike. Seznam vseh teh stvari bi lahko pisali v neskončnost. Učenje pa bi bilo brez pomena, če si naučenega ne bi mogli zapomniti. Spomin nam poleg tega pomaga upravljati s časom, primerjati preteklost s prihodnostjo, predvidevati in načrtovati. Spomin je zapleten sistem, ki temelji na številnih možganskih procesih. Je sposobnost shranjevati in ohranjati informacije ter jih obnoviti, ko jih potrebujemo. Upravičeno lahko trdimo, da je ključni del našega življenja. Če bi ga izgubili, bi se morali vsako stvar učiti znova, od začetka. Da pa bo dolgo ostal učinkovit, moramo zanj skrbeti in ga varovati.

Poznamo več vrst spomina

Senzorni spomin je neposredni, trenutni spomin, v katerega se zapisujejo čutni dražljaji. Traja nekaj delcev sekunde. V tem času se v njem shranijo prav vsi dražljaji, ki jih zaznajo naša čutila. V kratkoročnem ali delovnem spominu so podatki le toliko časa, dokler so pomembni za opravljanje neke naloge. Zajema cilje in načrte, ki jih trenutno uresničujemo. Primer je pomnjenje telefonske številke – navadno jo pozabimo, ko opravimo telefonski klic. Če jo redno ponavljamo, pride v dolgoročni spomin, torej si jo bomo zapomnili dlje časa. S starostjo se naš kratkoročni spomin krajša, zato težje opravljamo nekatera opravila. Ker imajo naši možgani vedno manj časa, da bi podatke prenesli v dolgoročni spomin, pozabljamo podrobnosti nedavnih dogodkov. V dolgoročni spomin podatki prehajajo s pomočjo ponavljanja. Hranijo se skoraj neomejeno dolgo, vendar niso vsi enako močni. Močnejši nam omogočijo, da se spomnimo dogodka, postopka ali dejstva (npr. da je Ljubljana prestolnica Slovenije), šibkejših pa se navadno spomnimo šele, ko si pomagamo z iztočnicami.

Kaj se dogaja v možganih?

Možgane sestavlja na milijarde živčnih celic, ki so zadolžene za različna opravila. Nekatere sodelujejo pri mišljenju, učenju in pomnjenju, spet druge pri orientaciji in čutnih zaznavah. Delujejo kot miniaturne tovarne: sprejemajo pošiljke, ustvarjajo energijo, sestavljajo opremo in odvažajo odvečne snovi. Procesirajo in skladiščijo informacije ter komunicirajo z drugimi celicami, vse to pa zahteva popolno koordinacijo ter ogromne količine energije in kisika.

Med 20. in 30. letom začnemo postopoma izgubljati živčne celice, naše telo pa začne proizvajati manj kemičnih snovi, ki jih možgani potrebujejo za svoje delovanje. Starejši, kot smo, bolj te spremembe vplivajo na naše možgane. Proces staranja lahko vpliva na to, kako možgani shranjujejo podatke in kako jih prikličejo iz spomina. Propadanje in razkroj živčnih celic privede do izgube spomina, sprememb v osebnosti in težav pri opravljanju vsakdanjih opravil.

Pomembno je ločevati med normalno, starostno in bolezensko pozabljivostjo

Pozabljivost

Verjetno ni človeka, ki ne bi kdaj česa pozabil. Pozabljanje v okviru kratkoročnega spomina ima celo pozitivno funkcijo, saj bi se sicer naš spomin zapolnil z mnogimi nepomembnimi podatki. Težko bi izločili najpomembnejše med njimi in uporabili le tiste, ki jih potrebujemo za sprejemanje odločitev. Vendar včasih pozabljamo veliko več, kot si želimo. Ta t. i. občasna pozabljivost pa še ni znak bolezni. Pogosto se dogaja povsem zdravim, aktivnim ljudem, ki morajo biti pozorni na več stvari hkrati (preobremenjenost s številnimi opravki, podatki) in ne morejo usmeriti miselnega toka le k eni stvari. Pozabljivost je še pogostejša v starosti.

Blaga kognitivna motnja

Čeprav ima oseba očitne težave s spominom ali z drugimi miselnimi operacijami, zdravnik lahko presodi, da ne gre za Alzheimerjevo bolezen ali kakšno drugo obliko demence. Nekateri zdravniki za opis takega stanja uporabljajo izraz blaga kognitivna motnja. Ta motnja predstavlja povečano tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni, vendar pa ne pomeni, da se bo bolezen zares razvila.

Demenca

Resne motnje spomina so pri starostnikih največkrat prvi znaki demence in se pri veliki večini postopoma slabšajo. Demenca je splošen izraz za izgubo spomina in drugih intelektualnih zmožnosti. Je dovolj resne narave, da ogrozi vsakdanje življenje. Obstaja več oblik demence; nekatere so pogostejše kot druge, vendar gre pri vseh za bolezen, ki močno
oteži življenje, napreduje in traja do konca življenja. Na žalost še ni zdravila, ki bi ozdravilo Alzheimerjevo bolezen ali jo vsaj ustavilo. Nekatera pa jo lahko upočasnijo in pomembno izboljšajo kakovost življenja bolnikov in njihovih skrbnikov.

Kaj lahko storimo sami?

Pomembno je, da skušamo čim dlje ostati telesno in duševno dejavni. Raziskave so pokazale, da je pri družabnih osebah, ki berejo, igrajo namizne igre, rešujejo križanke ali igrajo inštrument, tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni manjše. Začetek bolezni lahko prestavijo tudi uravnotežena prehrana, v kateri je dovolj mineralov in vitaminov, redna telesna vadba in strogo izogibanje škodljivim razvadam, kot sta kajenje in pitje alkohola.

Pri težavah s spominom in koncentracijo si pomagajte z zdravilno rastlino ginko

Izvleček iz ginkovih listov poveča prekrvljenost možganov in izboljša oskrbo celic s kisikom in glukozo. Tako celice dobijo več kisika in energije, to pa izboljša njihovo delovanje in jim podaljšuje življenje. Vse to prispeva k boljšemu delovanju možganov, kar izboljša kognitivne funkcije, kot sta spomin in koncentracija.

Ginko biloba (gingko biloba)

Ginko biloba ali dvokrpi ginko je najstarejša še živeča drevesna vrsta na svetu. Drevo lahko doseže starost 1000 let in višino 30 metrov. V mezozoiku, pred približno 150 milijoni let, je bil ginko razširjen po vsej Zemlji, tudi po Evropi. V ledeni dobi je drevo izumrlo, ohranilo se je samo na Kitajskem, kjer poznajo njegove zdravilne učinke že 5000 let. Iz Kitajske so ga že v davnini prenesli na Japonsko in v Korejo, kjer so ga častili kot sveto tempeljsko drevo. Kot okrasno drevo se je ginko v 18. stoletju razširil po Evropi, kjer še danes krasi številne parke. Izvleček iz listov dvokrpega ginka izboljšuje prekrvljenost in oskrbo možganov s kisikom in glukozo. Motnje v prekrvitvi možganov se kažejo predvsem kot pojemanje spomina in intelektualnih sposobnosti, lahko se pojavita tudi omotica in šumenje v ušesih. Aktivne učinkovine izvlečka so flavonski glikozidi in terpeni, ki širijo žile, preprečujejo zlepljanje krvnih ploščic in tako izboljšujejo pretočnost krvi. Z uravnavanjem presnove varujejo celice in tkiva pred poškodbami, ki jih povzroča pomanjkanje kisika. Izvleček iz dvokrpega ginka tudi izboljša prekrvljenost okončin (nog), saj odpravlja občutek hladnih nog, bolečine pri hoji, ščemenje in otrplost.

Kvantificirani suhi ekstrakt ginka vsebujejo kapsule Bilobil.