eZdravje

Nahajate se tukaj: Domov » Duševno zdravje » Drugo » Naučimo se reči ne

Naučimo se reči ne

»Ne znam reči ne, tudi takrat ne, ko česa nočem narediti.«
Pogosto pride na posvet k psihologu človek, ki svojo težavo, recimo, takole opiše: »Ne znam reči ne, tudi takrat ne, ko česa nočem narediti.« Komu od nas se še ni zgodilo, da nas je neka prošnja, ki je nismo mogli zavrniti, prisilila, da smo spremenili svoje načrte, žrtvovali svoja načela in delali kaj, česar nismo še nikoli prej, in to samo zato, ker smo kot po navadi sami v kaj privolili?
 
Na koncu smo navadno jezni nase, na svojo slabost in na tistega, ki je natančno vedel, da prošnje ne bomo odklonili. Poleg tega pa zelo pogosto ostane občutek krivde, ker naloge nismo izpolnili.
 
Ste mogoče dobra duša, ki ne zna ničesar nikomur odreči? 
Ali pa ste altruist, ki nase obesi tono tujih težav? Morda res. Morebiti pa se premalo cenite in preprosto nočete biti slab človek.
 
Kakšno vlogo ima naša samopodoba?
Vemo, da se posameznikova samopodoba oblikuje že v otroških letih, pozneje pa je odvisna od tega, kako so nas sprejemali naši najbližji in starši. Če so vas že na samem začetku ljubili že samo zato, ker ste, bo vaše sprejemanje samih sebe visoko. Ko takšen človek odraste, bo v svojem ravnanju in načelih samozavesten, tako da si bo mirno lahko privoščil biti »slab«. Takšnemu človeku ni treba nikomur ničesar dokazovati.
 
Otrok, ki pa je od otroštva rasel v »pogojni ljubezni«, v ljubezni za kaj, bo zrasel v človeka z nekoliko drugačno samopodobo. Takšen otrok začenja zgodaj razumeti, da ljubezen »za nič« ne obstaja. Če človek naredi kaj dobrega, bo dober in ga bodo ljubili. Zato mora že v otroštvu nenehno dokazovati, da je vreden ljubezni, pozornosti in spoštovanja, in ko odraste, mu največ pomeni odobravanje okolice. Tako je nesamozavesten, da bo izpolnil kakršno koli prošnjo, da ga ne bi imeli za sebičnega.
 
S samopodobo se ne gre šaliti, saj jo je pri odraslih zelo težko popraviti. Kako lepo bi bilo, če bi bili neodvisni od mnenja drugih! Nekako bi še šlo, če bi bili pozorni samo na mnenje bližnjih, prijateljev ali tistih, ki jih spoštujemo; če pa smo prav toliko odvisni tudi od mnenja ljudi, ki jih ne spoštujemo in celo preziramo, to zares ni dobro.
 
Pot do tega, da znamo komu kaj odreči.
Pomemben korak na poti do tega, da znamo komu kaj odreči brez bojazni, da bomo dobili »slabo oceno« za vedenje, je zavedanje, da z nami preprosto manipulirajo. To pomeni, da zavedno ali nezavedno, intuitivno, merijo na naše šibke točke in nas prisilijo delati kaj sebi v korist, pri čemer se držijo starih prijemov. Vse naše šibke strune lahko skrčijo do minimuma, tako da ostanejo samo tri – kot na najpreprostejših godalnih inštrumentih –, iz njih pa izvlečejo težke, klasične zvoke kot med dramo.
 
Prvi del drame se imenuje To je sveto. 
Pokažite mi človeka, ki se ne bi odzval na prošnjo, prikrito z interesi otrok, starih ljudi, bolnih, sirot in invalidov. Pri poveličevanju teh globalnih in svetih težav pa pozabljamo, da so motivi prosilca manipulatorja včasih zelo daleč od svetega.
 
 
Drugi del drame nosi naslov Usmiljenje. 
Ste morda opazili, da na standardno vprašanje »Kako se kaj imaš?« nekateri odgovarjajo »V redu!« ali »Odlično!«, drugi pa bodo našteli vseh svojih 33 nesreč. Le zakaj se nekaterim v življenju vedno dogaja kaj slabega, s čimer so vsi seznanjeni, kdo drug pa se bo molče sam boril z natanko takimi težavami in z njimi ne bo obremenjeval drugih? Praksa je pokazala, da je količina težav pri vseh ljudeh enakomerno porazdeljena. Statistika kaže, da se na vsake tri do pet let v našem življenju kaj dogaja: starši se starajo, otroci odraščajo, avto ni več vozen, svoje najljubše službe imamo vrh glave. Ko vas pritoževalec manipulator prosi, da se udeležite reševanja njegovih težav, pozabljate na enakost vseh pred usodo in hitite na pomoč.
 
Tretji del se imenuje Saj smo prijatelji. 
Prijateljem resnično ne moreš odreči pomoči – saj zato tudi je pravo prijateljstvo. Ne bi si bilo slabo zapomniti, da resnični prijatelj ne bo vedno hitel k vam s prošnjo, ki bi vas, kakor sam dobro ve, zelo obremenila in ne bi bila v skladu z vašimi interesi in načeli. Prijatelj prav tako kot svoje spoštuje vaše interese.
 
Kaj storiti?
Če sumite, da z vami manipulirajo, vi pa ne želite več igrati dobrega človeka, vendar vam »ne« še vedno nikakor ne gre od ust, si lahko nalogo poenostavite s preprostim prijemom.
Dovolj je, da pogledate manipulatorja v obraz, in vsi deli njegove drame se vam bodo pokazali v pravi luči. Poizkusite se braniti z njegovo igro. Če vam bo pripovedoval o svojih težavah, v odgovor potožite o svojih, saj imate na zalogi dovolj solznega gradiva; če vas bo spomnil na vajino prijateljstvo, mu povejte, da se bo verjetno kot pravi prijatelj sam odpovedal svoji prošnji. Nato bo resnični manipulator pokazal jezo, napadalnost in zamero, takšnemu pa ne bo več težko česa odreči.

»Ne znam reči ne, tudi takrat ne, ko česa nočem narediti.«

Pogosto pride na posvet k psihologu človek, ki svojo težavo, recimo, takole opiše: »Ne znam reči ne, tudi takrat ne, ko česa nočem narediti.« Komu od nas se še ni zgodilo, da nas je neka prošnja, ki je nismo mogli zavrniti, prisilila, da smo spremenili svoje načrte, žrtvovali svoja načela in delali kaj, česar nismo še nikoli prej, in to samo zato, ker smo kot po navadi sami v kaj privolili?

Na koncu smo navadno jezni nase, na svojo slabost in na tistega, ki je natančno vedel, da prošnje ne bomo odklonili. Poleg tega pa zelo pogosto ostane občutek krivde, ker naloge nismo izpolnili.

Ste mogoče dobra duša, ki ne zna ničesar nikomur odreči? 

Ali pa ste altruist, ki nase obesi tono tujih težav? Morda res. Morebiti pa se premalo cenite in preprosto nočete biti slab človek.

Kakšno vlogo ima naša samopodoba?

Vemo, da se posameznikova samopodoba oblikuje že v otroških letih, pozneje pa je odvisna od tega, kako so nas sprejemali naši najbližji in starši. Če so vas že na samem začetku ljubili že samo zato, ker ste, bo vaše sprejemanje samih sebe visoko. Ko takšen človek odraste, bo v svojem ravnanju in načelih samozavesten, tako da si bo mirno lahko privoščil biti »slab«. Takšnemu človeku ni treba nikomur ničesar dokazovati.

Otrok, ki pa je od otroštva rasel v »pogojni ljubezni«, v ljubezni za kaj, bo zrasel v človeka z nekoliko drugačno samopodobo. Takšen otrok začenja zgodaj razumeti, da ljubezen »za nič« ne obstaja. Če človek naredi kaj dobrega, bo dober in ga bodo ljubili. Zato mora že v otroštvu nenehno dokazovati, da je vreden ljubezni, pozornosti in spoštovanja, in ko odraste, mu največ pomeni odobravanje okolice. Tako je nesamozavesten, da bo izpolnil kakršno koli prošnjo, da ga ne bi imeli za sebičnega.

S samopodobo se ne gre šaliti, saj jo je pri odraslih zelo težko popraviti. Kako lepo bi bilo, če bi bili neodvisni od mnenja drugih! Nekako bi še šlo, če bi bili pozorni samo na mnenje bližnjih, prijateljev ali tistih, ki jih spoštujemo; če pa smo prav toliko odvisni tudi od mnenja ljudi, ki jih ne spoštujemo in celo preziramo, to zares ni dobro.

Pot do tega, da znamo komu kaj odreči.

Pomemben korak na poti do tega, da znamo komu kaj odreči brez bojazni, da bomo dobili »slabo oceno« za vedenje, je zavedanje, da z nami preprosto manipulirajo. To pomeni, da zavedno ali nezavedno, intuitivno, merijo na naše šibke točke in nas prisilijo delati kaj sebi v korist, pri čemer se držijo starih prijemov. Vse naše šibke strune lahko skrčijo do minimuma, tako da ostanejo samo tri – kot na najpreprostejših godalnih inštrumentih –, iz njih pa izvlečejo težke, klasične zvoke kot med dramo.

Prvi del drame se imenuje To je sveto. 

Pokažite mi človeka, ki se ne bi odzval na prošnjo, prikrito z interesi otrok, starih ljudi, bolnih, sirot in invalidov. Pri poveličevanju teh globalnih in svetih težav pa pozabljamo, da so motivi prosilca manipulatorja včasih zelo daleč od svetega.

Drugi del drame nosi naslov Usmiljenje. 

Ste morda opazili, da na standardno vprašanje »Kako se kaj imaš?« nekateri odgovarjajo »V redu!« ali »Odlično!«, drugi pa bodo našteli vseh svojih 33 nesreč. Le zakaj se nekaterim v življenju vedno dogaja kaj slabega, s čimer so vsi seznanjeni, kdo drug pa se bo molče sam boril z natanko takimi težavami in z njimi ne bo obremenjeval drugih? Praksa je pokazala, da je količina težav pri vseh ljudeh enakomerno porazdeljena. Statistika kaže, da se na vsake tri do pet let v našem življenju kaj dogaja: starši se starajo, otroci odraščajo, avto ni več vozen, svoje najljubše službe imamo vrh glave. Ko vas pritoževalec manipulator prosi, da se udeležite reševanja njegovih težav, pozabljate na enakost vseh pred usodo in hitite na pomoč.

Tretji del se imenuje Saj smo prijatelji. 

Prijateljem resnično ne moreš odreči pomoči – saj zato tudi je pravo prijateljstvo. Ne bi si bilo slabo zapomniti, da resnični prijatelj ne bo vedno hitel k vam s prošnjo, ki bi vas, kakor sam dobro ve, zelo obremenila in ne bi bila v skladu z vašimi interesi in načeli. Prijatelj prav tako kot svoje spoštuje vaše interese.

Kaj storiti?

Če sumite, da z vami manipulirajo, vi pa ne želite več igrati dobrega človeka, vendar vam »ne« še vedno nikakor ne gre od ust, si lahko nalogo poenostavite s preprostim prijemom.

Dovolj je, da pogledate manipulatorja v obraz, in vsi deli njegove drame se vam bodo pokazali v pravi luči. Poizkusite se braniti z njegovo igro. Če vam bo pripovedoval o svojih težavah, v odgovor potožite o svojih, saj imate na zalogi dovolj solznega gradiva; če vas bo spomnil na vajino prijateljstvo, mu povejte, da se bo verjetno kot pravi prijatelj sam odpovedal svoji prošnji. Nato bo resnični manipulator pokazal jezo, napadalnost in zamero, takšnemu pa ne bo več težko česa odreči.