eZdravje

Nahajate se tukaj: Domov » E-mesečnik » 2011 »

Strah ali anksioznost?

E-mesečnik, št. 98, september 2011

Spoštovani!

Občutek strahu poznamo prav vsi. Prehodna tesnobnost, živčnost ali zaskrbljenost zaradi stresnega dogodka je povsem normalna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost.Tako npr. občutimo tremo pred izpitom, javnim nastopom, koncertom in podobno. Pri običajni zaskrbljenosti razmeroma zlahka povežemo strah, ki ga trenutno občutimo, s situacijo, ki nas čaka. Če pa nas strah ovira v vsakdanjem življenju, govorimo o anksioznih motnjah.

Tema meseca: Strah ali anksioznost?

Ljudje z anksioznimi motnjami čutijo tesnobo, ki je ne morejo povezati z nobeno posamično prihodnjo situacijo in se pojavlja brez ustreznega povoda ali v pretiranem obsegu. Anksioznost ali tesnoba je prirojen čustveni in telesni odziv na stresne in neprijetne situacije. Gre za instinktivno reakcijo na ogrožajoče vplive iz okolja. Ob grozečih situacijah telo zazna nevarnost in se odzove s sproščanjem specifičnih hormonov v krvni obtok. Ti hitro pospešijo srčni utrip, poglobijo dihanje in pripravijo druge telesne procese na hitro reagiranje, da bi se izognili morebitni nevarnosti.

Kaj so anksiozne motnje?

Kaj so anksiozne motnje? Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostnih obdobjih, tudi pri otrocih in starejših. Prizadenejo oba spola, vendar so pogostejše pri ženskah. Pogosteje se pojavljajo pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, ki imajo veliko potrebo po odobravanju okolice ali po kontroli ali pa težko prenašajo kritiko. Anksiozne motnje niso le neprijetne, ampak pomembno vplivajo na številna področja življenja. Težave v odnosih, izogibanje prijetnim dejavnostim in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere izmed posledic. Poleg tega je anksioznost pogosto povezana tudi z depresijo, kar v najhujših primerih vodi celo v samomor.

Kaj povzroča anksiozne motnje?

Natančnega razloga za nastanek anksioznih motenj ne poznamo, zato ga skušajo razložiti mnoge teorije. V splošnem velja, da anksioznost nastane, ko organizem zazna nevarnost, ki se lahko pojavi v zunanjem okolju, ali pa je zaznana nevarnost posledica posameznikovega dojemanja informacij. Posameznik se vzroka oz. nevarnosti navadno ne zaveda, kaže pa znake anksioznosti. Med psihosocialnimi vzroki za razvoj anksioznih motenj avtorji navajajo starše oz. družinsko okolje, ki je pretirano zaščitniško in vsiljivo, ter težave z nadzorovanjem vedenja in razpoloženja. Med socialne vzroke za razvoj anksioznih motenj največkrat prištevamo težave v zakonu, stres v službi, pretirana pričakovanja, neuspeh v šoli in pritiske okolice. Dokazan je tudi genetski vpliv –če ima kdo v družini katero od anksioznih motenj, je večja verjetnost za nastanek anksioznih motenj pri drugih družinskih članih.

Kako prepoznamo znake anksioznih motenj?

Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh posebno izstopajo telesni znaki, predvsem razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost, povečano potenje, pogosto uriniranje, bolečine v mišicah.Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zato je bolnik lahko še bolj prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje pa na bolezen ščitnice.

Vrste anksioznih motenj

  • Generalizirana anksioznostGeneralizirana anksioznost. To je dolgotrajna anksiozna motnja, ki se najpogosteje pojavi zaradi denarnih in partnerskih težav, težav v šoli ipd. Bolniki se pogosto ne zavedajo vzroka napetosti. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, tudi če se zavedajo njihove nesmiselnosti. Sprostiti se ne morejo niti ponoči, zato imajo težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave, npr. glavoboli, potenje, drgetanje in težko dihanje.
  • Socialna fobija. Kaže se kot pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebno ko je bolnik v središču pozornosti, ko mora npr. nastopati pred večjo ali manjšo skupino ljudi. Strah pred kritiko in javnim nastopanjem je normalen, vendar je pri bolnikih s socialno fobijo pretirano izražen. Lahko se stopnjuje do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi. Nepomembne napake se bolnikom zdijo katastrofalne, počutijo se nesposobne obvladovanja takih situacij, zato se jim raje izogibajo, izolirajo se tudi od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, so zaradi tega neuspešni.
  • Panična motnja. Gre za številne in ponavljajoče se napade panike brez kakršnegakoli zunanjega vzroka. Bolnike nenadoma napade občutek strahu, ki v nekaj minutah ali uri izgine.
  • Obsesivno-kompulzivna motnja. Bolnike z obsesivno-kompulzivno motnjo preplavljajo moteče misli, ki jih ne morejo nadzorovati. Da bi se znebili teh misli, ponavljajo določena dejanja, npr. preverjajo, ali je štedilnik izključen, ali pa si kar naprej umivajo roke. Zdi se jim, da se bo zgodilo nekaj hudega, če tega ne bodo naredili. Vedo, da to nima smisla, Specifične fobijevendar ne morejo spremeniti neželenega ravnanja oz. razmišljanja, ker se podredijo lastni tesnobi.
  • Specifične fobije. So zelo pogoste in predstavljajo strah pred določenim objektom ali situacijo. Več kot eden izmed 10 ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se bolniki zavedajo, da strah ni smiseln, se ga ne morejo znebiti. Kljub strahu pa se večina uspe tem situacijam izogniti, tako da jim fobija ne povzroča bistvenih težav.

Nezdravljene anksiozne motnje človeka izčrpavajo in povzročajo trpljenje tudi njegovi družini. Ko spoznate, da kdo od vaših bližnjih trpi za anksiozno motnjo, se z njim pogovorite in ga napotite na pogovor z osebnim zdravnikom ali psihiatrom.

Zdravljenje anksioznih motenj

Zdravila prve izbire za vse anksiozne motnje so antidepresivi, in sicer zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI). Običajno je treba zdravljenje začeti z manjšimi odmerki, s polovico ali v nekaterih primerih celo s četrtino tablete. Pri večini anksioznih motenj je učinek antidepresiva zakasnel – pokaže se šele po nekaj mesecih oz. praviloma kasneje kot pri zdravljenju depresije. Bolniki z anksioznimi motnjami jemljejo antidepresiv 1 do 2 leti. Ko je bolnik že nekaj mesecev brez simptomov, zdravilo ukinjamo postopoma (do pol leta), prilagojeno posamezniku.
Kot dopolnilno zdravljenje pride v poštev pogovorna terapija z usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom, psihologom, socialnim delavcem ali psihiatrom. Pomembno je, da na življenje gledamo pozitivno in počnemo stvari, ki nas veselijo, se družimo s prijatelji in družino ter si vzamemo čas za počitek.