eZdravje

Nahajate se tukaj: Domov » Novice » Spomin » Možgani – neskončno zmogljivi in skrivnostni

Možgani – neskončno zmogljivi in skrivnostni

Sklop: Spomin

Možgani – neskončno zmogljivi in skrivnostni

O možganih, ki so kar nekajkrat sposobnejši in prožnejši od računalnika, predstavljajo pa le 2 % telesne mase, smo se pogovarjali z dr. Blažem Koritnikom, docentom nevrologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani in specialistom nevrologije na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.

Človeški možgani so z vidika obdelovanja informacij najbolj zapleten in najbolj zmogljiv sistem, kar jih poznamo. Marsikdo jih primerja z računalniškim sistemom, vendar njihova kompleksnost daleč presega kompleksnost sodobne tehnologije, saj lahko hkrati opravljajo tisoč različnih funkcij, podatke navzkrižno preverjajo in jih ves čas povezujejo.

Možgane bi lahko primerjali z vesoljem, tako po velikosti kot tudi po našem poznavanju njihovega delovanja. Ali se sploh zavedamo, kakšne so njihove sposobnosti in katere bolezni jih ogrožajo?

Na splošno so možgani precej skrivnosten organ in ljudje pogosto, ne glede na to, da jih vsi nosimo s sabo, občutimo kar nekakšen strah pred njihovim nepoznavanjem oziroma skrivnostnostjo. Ta strah je še večji, kadar govorimo o boleznih možganov, med katere poleg glavobolov, demence, Alzheimerjeve bolezni in številnih drugih nevroloških bolezni spadajo tudi duševne motnje. Prav slednje so v današnji družbi še posebej stigmatizirane in zato kasneje diagnosticirane. Dejstvo je, da je bolezni možganov zelo veliko in da se šele v zadnjem desetletju več govori tudi o konkretnih številkah, ki so navsezadnje po svoje presenetile tudi strokovnjake. Podatki kažejo, da bolezni možganov predstavljajo kar tretjino vsega bolezenskega bremena družbe. Zavedanje bremena teh bolezni šele danes vstopa na prve strani zdravstvenih programov in zdravstvene politike po vsem svetu.

Ali lahko z zgodnjo skrbjo za možgane preprečimo bolezni možganov (npr. demenco) oziroma upočasnimo njihov razvoj?

Dejstvo je, da je pri veliko boleznih možganov genetski vpliv precej močan, kar pomeni, da že na svet pridemo z nekakšno nagnjenostjo, da bomo za nečim zboleli. Res je tudi, da za veliko bolezni še ne poznamo zdravil, ki bi bolezen učinkovito ustavila ali jo odpravila. Obstajajo pa številni pristopi k zdravljenju, s katerimi skušamo razvoj bolezni upočasniti. Učinkoviti so tudi sočasni ukrepi, na primer zdrav način življenja, s katerim skušamo zavreti, zamakniti ali upočasniti slabšanje takšnih bolezni. Pomembno je skupno zavedanje, da bo v prihodnosti za doseganje učinkovitih rešitev na področju zdravljenja bolezni možganov potrebnih precej vlaganj, v vmesnim času pa je seveda pomembno, da zna vsak s pestrimi miselnimi dejavnostmi in zdravim načinom življenja poskrbeti za zdravje svojih možganov.

Dolgo so mislili, da se možgani ne spreminjajo več, potem ko dozorijo, in da so le mladi možgani dovolj plastični in sposobni prilagajanja. Kakšna so najnovejša dognanja glede sposobnosti prilagajanja možganov?

Danes vemo, da razvoj možganov traja bistveno dlje, kot so mislili včasih. Dokazali so, da se določeni deli razvijajo in zorijo vse do 30. leta. Gre za sprednji del možganov, ki je pomemben za odločanje in racionalno presojo. Po drugi strani pa se tudi možgani, ki so že dozoreli, še spreminjajo. Te spremembe se dogajajo tudi zelo pozno v starosti, zato je prav, da tudi starejši ljudje pridobivajo novo znanje, na primer z učenjem novih jezikov. Plastičnost možganov pomeni sposobnost, da se možgani z učenjem spreminjajo, in je do neke mere prirojena. S katerimi procesi in načini bi plastičnost možganov pri posamezniku lahko povečali, ostaja uganka. Zdi se, da je treba za vzdrževanje dobre plastičnosti možganov zagotoviti uravnotežene razmere, ki omogočajo dovolj počitka in hkrati dovolj stimulacije v obliki miselnih naporov.

Možgani imajo izjemno zmožnost pomnjenja. Kateri del možganov je odgovoren za pomnjenje? Ali se spomin lahko zapolni?

Obstaja več načinov, kako se informacije shranjujejo v naših možganih, in s tem tudi več vrst spomina. Poznamo delovni ali kratkoročni spomin, ki nam pomaga, da živimo iz trenutka v trenutek, na primer da v vsakdanjem pogovoru nadaljujemo misel, ki smo jo začeli. V dolgoročnem spominu pa se informacije shranjujejo za daljše obdobje in so po navadi povezane z določenim časovnim obdobjem. O epizodičnem spominu govorimo takrat, ko se na primer spomnimo, da smo nekoč bili na morju, o semantičnem spominu pa takrat, ko gre za dejstva oziroma znanje, spomnimo se na primer, kdo je bil prvi predsednik države. Takšni spomini se pravzaprav shranjujejo v vseh delih možganov. Tisti, ki so bolj povezani z gibanjem, se shranjujejo v bližini delov, ki so odgovorni za gibanje, tisti, ki so povezani s podobami obrazov, pa so v bližini področij, ki obdelujejo vidne informacije.

Ključni del možganov, pomemben za proces shranjevanja informacij, ki jih lahko kasneje prikličemo za obdelavo, se imenuje hipokampus. Gre za manjšo strukturo na notranji strani senčnih režnjev, ki lahko bere in zapisuje informacije, te pa se potem shranjujejo v drugih delih. Poznamo tudi druge vrste spomina, ki delujejo drugače. Čustveni spomini so povezani s posameznimi občutki v zelo čustvenih trenutkih, proceduralni spomin pa je spomin za različne gibalne vzorce, na primer za vožnjo s kolesom ali plavanje. Ta spomin je pri ljudeh z demenco pogosto manj prizadet, saj se shranjuje v nekem drugem delu možganov.

Zanimivo je, da se spominske kapacitete ne zapolnijo, tudi če se veliko učimo, lahko celo rečemo, da je spomin skorajda neskončen. Učenje novih informacij poteka v obliki miselnih vzorcev, v možganih se ves čas vzpostavljajo povezave med posameznimi dejstvi in pojmi. Več je povezav, lažje je informacije vpletati v mrežo spomina. Najtežje pa si je zapomniti nove stvari, ki nimajo neposredne zveze s tem, kar že vemo. Zato je za naše možgane najtežje, ko v šoli odpremo knjigo pri povsem novem predmetu in se učimo osnov, na podlagi katerih pa možgani kasneje znanje učinkovito nadgrajujejo.

Današnji življenjski ritem je izredno hiter in ljudje vse pogosteje občutimo stres. Večopravilnost je neizogibna. Kdaj je lahko konstruktivna za možgane in kako na zdravje možganov vplivata stres in preobremenjenost?

Možgani sami po sebi niso idealna naprava za večopravilnost. Vemo namreč, da se sposobnost za izvajanje ene stvari bistveno zmanjša, kadar dodamo novo nalogo. Tipičen primer je vožnja avtomobila in uporaba mobilnega telefona. Zavedati se moramo, da se pri telefonskem pogovoru med vožnjo avtomobila pozornost pri vožnji bistveno zmanjša.

Kadar govorimo o večopravilnosti, po navadi ne gre za to, da delamo dve stvari povsem vzporedno, ampak v nekem trenutku bolj intenzivno delamo eno stvar, v naslednjem pa drugo. Zato se le zdi, da oboje poteka sočasno. V sodobnem času je zahtev po taki večopravilnosti veliko. Dokazano pa je, da so bolj učinkoviti tisti ljudje, ki so misli sposobni posvetiti eni nalogi. Navsezadnje pa je od posameznika odvisno, v kolikšni meri mu večopravilnost škodi. Za nekatere predstavlja izjemen stres, zato je v daljšem obdobju lahko škodljiva. Po drugi strani pa nekaj stresa tudi koristi, saj takrat postanemo učinkovitejši.

Bi lahko rekli, da je večopravilnost povezana tudi s spolom? Je res, da ženske lahko delajo več opravil hkrati?

Iz domačega okolja vem, da je tako, zato vam do neke mere lahko pritrdim (smeh). Študije pa govorijo drugače in manj v prid tem razlikam, kar pomeni, da razkorak med teorijo in prakso še vedno obstaja (smeh).

Za vitalnost možganov lahko poskrbimo na več načinov. Kateri so najučinkovitejši? Bi lahko izpostavili enega ali so vsi enako pomembni?

Težko je izpostaviti enega, ker gre za kombinacijo različnih stvari, ki so pomembne. Na kratko lahko vse to strnem v par zelo preprostih nasvetov. Naši možgani bodo bolj zdravi in bodo bolje delovali, če bomo živeli zdravo in upoštevali kombinacijo zadostne telesne in miselne dejavnosti. Slednje ne pomeni le reševanja križank in podobnih nalog, temveč prav vse izzive, ki jih postavljamo pred možgane, od druženja do spoznavanja novih stvari (npr. na potovanjih). Poleg aktivnosti pa je za zdravje naših možganov izjemno pomemben tudi kakovosten in zadosten spanec.

V obdobju, ko naš vsakdan z miselnimi napori zapolnjujejo službene obveznosti, skrbi za možgane po navadi ne posvečamo posebne pozornosti. V tem obdobju nam predvsem primanjkuje časa za zadostno telesno dejavnost in kakovosten spanec. Kasneje, ko misli ne obremenjuje več služba, pa je treba pri nekaterih osebah miselno pasivnost pregnati z nekoliko več truda. Priporočljivo je, da možgane ohranjamo zdrave z različnimi hobiji, potovanji, ohranjanjem socialnih stikov ter seveda z zadostno telesno dejavnostjo.

Pozitivni učinki telesne dejavnosti na možgansko delovanje so znani že vrsto let. Manj pa vemo o možganski vadbi (kognitivnem treningu). Kakšni so njeni učinki in kakšna so spoznanja na tem področju? Lahko miselne funkcije krepimo?

Možganska vadba zajema različne vaje in naloge, s katerimi lahko izboljšujemo spomin, pozornost, sklepanje, hitrost procesiranja informacij ali katerokoli drugo miselno funkcijo. Vadimo lahko sami ali v skupini. Uspešnost temelji predvsem na ponavljanju vaj.

Raziskave kažejo, da lahko možganska vadba učinkovito in uspešno izboljša miselne funkcije pri starostnikih. Na trgu se pojavlja tudi vse več različnih izdelkov za možgansko vadbo, katerih učinkovitost pa je lahko dvomljiva. Zato nevroznanstveniki svetujejo enostavnejše pristope, na primer učenje novega jezika, reševanje miselnih ugank in iger, tudi uporabo računalnika. Predvsem pa naj bo možganska vadba čim bolj pestra in naj vsebuje različne miselne aktivnosti.