eZdravje

Nahajate se tukaj: Domov » Prehlad in gripa » Kašelj » Kaj lahko storimo sami?

Kaj lahko storimo sami

Za blažitev kašlja

Ozkolistni trpotec

Ozkolistni trpotec prepoznamo po značilno ozkih listih. Pripravke iz listov uporabljamo za pomirjanje suhega in dražečega kašlja, ki spremlja prehladna obolenja in druga vnetja dihal. Primerni so tudi za lajšanje suhega kašlja kadilcev. Učinkovine iz listov ustvarijo na sluznici dihalnih poti tanko oblogo in preprečujejo draženje, ki sili na kašelj. Hkrati delujejo na sluznico blago protivnetno in tako zmanjšajo vnetje dihalnih poti. V ljudskem zdravilstvu uporabljamo ozkolistni trpotec za zdravljenje ran, z dodatkom kamilice tudi za izpiranje ali obloge.

Predstavitev rastline

Ozkolistni trpotec je trajnica. Prepoznamo jo po značilno ozkih, koničastih listih, oblikovanih v pritlično rozeto, in dolgem steblu, ki se konča s klasastim socvetjem. Pogosto raste ob poteh, po nasipih in po travnikih po vsej Sloveniji od nižin do sredogorja. Vsebuje veliko zdravilnih snovi (čreslovine, sluzi), zaradi česar je ta rastlina pomembna v fitoterapiji.

Zdravilni del rastline

Liste nabiramo v času cvetenja od aprila do oktobra, saj trpotec požene znova po vsaki košnji. Da listi ne počrnijo, ga sušimo hitro. Suhi listi imajo blag, prijeten vonj po travi in medu ter rahlo grenkokiselkast okus.

Zanimivosti in zgodovina

Trpotec je stara zdravilna rastlina, ki so jo uporabljali že stari Kitajci pred tri tisoč leti. Tudi Grki in Rimljani so mu pripisovali številne zdravilne učinke. Rimski naravoslovec Plinij ga je imenoval »plantago« in predvsem cenil njegovo adstringentno delovanje. V antiki so ga uporabljali za celjenje ran. V srednjeveških zeliščarskih knjigah so ga priporočali kar za 24 različnih obolenj. V ljudskem zdravilstvu se je njegova velika priljubljenost ohranila do danes.

Učinkovanje in uporaba

Ozkolistni trpotec je predvsem zdravilna rastlina zoper vsa obolenja dihalnih poti. Pripravke iz listov ozkolistnega trpotca uporabljamo za pomirjanje suhega in dražečega kašlja, ki spremlja prehladna obolenja in druga vnetja dihal. Primerni so tudi za lajšanje suhega kašlja kadilcev. Učinkovine iz listov ustvarijo na sluznici zgornjih delov dihalnih poti tanko oblogo, ki jo ščiti pred draženjem, ki sproža kašelj in tako blaži kašelj. Znano je tudi blago protibakterijsko delovanje, zato lahko z njim blažimo vnetja dihalnih poti, ki so posledica okužbe z mikroorganizmi. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo ozkolistni trpotec za celjenje ran, z dodatkom kamilice tudi za izpiranje ali obloge. Na manjše rane ali vreze polagamo rahlo zmečkane liste. Strti listi ali listni sok zavirajo otekanje pri pikih žuželk. Sok sveže rastline se uporablja za pomladanske kure za izboljšanje krvi in pospeševanje presnove. Ozkolistni trpotec deluje diuretično, ker vsebuje veliko kalija. Pomaga tudi pri vnetju črevesja in boleznih želodca.

Slezenovec

Slezenovec je po zdravilnih učinkih znan že iz antičnih časov. Sluzi, ki so v cvetovih in listih, preprečujejo draženje sluznice dihalnih poti in tako pomirjajo suh in dražeč kašelj, ki pogosto spremlja vnetje zgornjih dihalnih poti. Kot obkladek je primeren za nego vnete, srbeče in suhe kože.

Predstavitev rastline

Gozdni slezenovec je dvoletna rastlina, ki zraste do 150 cm. Na pokončnem, pri dnu olesenelem steblu se razvijejo dolgopecljati, dlakavi listi srčaste oblike. Iz zalistij ter na koncih vej poganjajo na dolgih pecljih v socvetja zbrani rožnati cvetovi. Gozdni slezenovec je razširjen po vsej Sloveniji. Raste na pustih tleh, ob poteh, po zidovju, njivah, travnikih od nižine do gorskega pasu.

Za domačo uporabo lahko nabiramo cvetove vseh vrst slezenovca, ki rastejo pri nas. Ob morju raste mavretanski slezenovec, ki je zelo podoben gozdnemu, le da ima manjše in močneje obarvane cvetove. Korenine, listi in cvetovi vsebujejo sluzi.

Zdravilni del rastline

Cvetove nabiramo od junija do oktobra in jih sušimo v senci. Imajo komaj zaznaven vonj in močno sluznat okus.

Zanimivosti in zgodovina

Zdravilna moč slezenovca je znana od antike dalje. V ljudskem zdravilstvu so priljubljene različne vrste slezenovca. Uporabni so tudi okrasni vrtni slezenovci. Za vse vrste slezenovcev so značilni plodovi pokovci, ki ob zorenju razpadejo v številne enosemenske plodičke.

Učinkovanje in uporaba

Zaradi emolientnih lastnosti gozdni slezenovec uporabljamo pri vnetjih ustne votline in žrela, pri kašlju, pri obolenjih in preobčutljivosti kože, za nego dojenčkov in bolnikov. Pomaga pri prebavnih krčih, driski in ledvičnih obolenjih. Slezenovca ne smemo kuhati ali popariti. Čaj pripravljamo na hladen način z namakanjem čez noč.

Za izkašljevanje

Jeglič

Jeglič je prva pomladanska cvetica z značilnimi rumenimi cvetovi. Najdemo ga predvsem na sončnih travnikih. Za zdravljenje uporabljamo izvlečke korenin jegliča v obliki čajev, čajnih mešanic in sirupov. Namenjeni so lajšanju krčevitega kašlja, ki spremlja prehladna obolenja in druga vnetja zgornjih dihalnih poti. Učinkovine v korenini jegliča pomagajo pri redčenju goste bronhialne sluzi v dihalnih poteh in spodbujajo njeno izločanje.

Predstavitev rastline

Pomladanski in visoki jeglič sta nizki (do 30 cm) zelnati trajnici. Doma sta v srednji, zahodni in južni Evropi ter osrednji Aziji. Obe vrsti rasteta po Sloveniji. Pomladanski jeglič raste po sončnih travnikih, svetlih gozdovih in grmovnatih robovih do nadmorske višine 1700 m. Cveti od aprila do maja. Visokemu jegliču pa ustrezajo rastišča do 2400 m nadmorske višine. Cveti od marca do aprila. Jeglič je med prvimi znanilkami pomladi. Krasijo ga rumeni cvetovi, ki so pri vrhu stebla združeni v kobulasto socvetje. Iz kratke korenike s številnimi koreninicami spomladi odžene dlakavo steblo, ki je olistano z drobno nazobčanimi listi, razporejenimi v rozeto. Listi so pri pomladanskem jegliču mehkodlakavi, jajčasti, dolgi 5 do15 cm in zoženi v krilat listni pecelj. Pri visokem jegliču so listi redkodlakavi, podolgovati, dolgi 10 do 20 cm in zgrbančeni. Pri pomladanskem jegliču so cvetovi živo rumeni in močno dišijo ter imajo lijasto oblikovan venec in zvonasto napihnjeno čašo. Pri visokem jegliču so cvetovi bledo rumeni, le rahlo dišijo, venec je široko razprostrt, čaša pa se tesno prilega.

Zdravilna moč jegliča je v kratki koreniki in koreninah in tudi v cvetovih. Glavna sestavina cvetov so flavonoidi. Zelene čaše so bogate z vitaminom C. Korenine imajo veliko saponinov, ki olajšujejo izkašljevanje.

Zdravilni del rastline

Korenine tako pomladanskega kot visokega jegliča nabiramo zgodaj jeseni. Sveže korenine imajo grenek okus in prijeten vonj, posušene pa so brez vonja. Pri izkopavanju korenine porežemo, kratko koreniko pa ponovno posadimo, da ne uničimo rastline.

Zanimivosti in zgodovina

V antiki zdravilnosti jegliča niso poznali. Uporabljati so ga začeli šele v 15. stoletju, predvsem pri paralizah, ki so bile posledica kapi. Kot prvi pomladanski rastlini so ji pripisovali čarobno moč. Danes se zaradi sekretolitičnega in ekspektoransnega delovanja uporablja pri vnetjih dihal. V ljudski medicini jeglič uporabljajo za pospešeno odvajanje seča, spodbujanje potenja in pri slabih živcih.

Učinkovanje in uporaba

Jeglič olajšuje izkašljevanje (deluje sekretomotorično) in utekočinja izločke pri obolenju zgornjih dihal (deluje sekretolitično). V zdravilnih pripravkih (čajih, čajnih mešanicah in sirupih) se uporablja cvetove in korenine. Saponini in eterična olja pospešujejo izločanje bronhialne sluzi, saj redčijo gost, lepljiv sluznični izloček v dihalnih poteh. Jeglič učinkovito pomaga pri izkašljevanju, krepi živce in srce, blaži migreno in spada med zelo učinkovita uspavala.

Materina dušica

Materina dušica ima značilen vonj, saj njeni cvetovi in listi vsebujejo veliko eteričnega olja. Zaradi prijetnega vonja in okusa je priljubljena kot začimba, ki hkrati olajša prebavo. Zdravilne pripravke iz eteričnega olja materine dušice uporabljamo za lajšanje krčevitega kašlja, ki spremlja prehladna in gripozna obolenja. Eterično olje blaži krče dihalnih poti in pomaga izkašljati gosto bronhialno sluz. Timol, ki je glavna sestavina eteričnega olja materine dušice, zavira rast bakterij in blaži vnetja dihal, prebavil in sečnih organov.

Predstavitev rastline

Timijan je trajen polgrmiček, ki zraste do 50 cm visoko. Listi so majhni, sivozeleni in ob robovih zavihani. V zalistju poženejo rožnati cvetovi. Doma je v Evropi, Ameriki in Afriki. V Sloveniji gojijo timijan po vrtovih tudi kot začimbno rastlino. Njegove številne podvrste divje rastejo v Sredozemlju, pri nas pa po Krasu, saj ima rad suha, sončna rastišča. Zaradi velikih potreb pa je predvsem gojen. Timijan prijetno diši po kafri, saj njegovi cvetovi in listi vsebujejo veliko eteričnega olja.

Zdravilni del rastline

Nabiramo celo zelišče, preden se popolnoma razcveti. Po prvem rezu maja ali junija cveti še enkrat septembra, ko ga lahko ponovno režemo. Količina eteričnega olja je odvisna od sestave tal in podnebnih razmer.

Zanimivosti in zgodovina

Timijan je že prastara zdravilna rastlina. Njegovo razkuževalno moč so poznali že Egipčani, ki so ga uporabljali za balzamiranje mrtvih. Grki so ga kot dišavnico dodajali pijačam in sirom, Rimljani pa so zelo cenili njegov zdravilni učinek. Benediktinski menihi so ga v zgodnjem srednjem veku prinesli iz Sredozemlja v srednjo Evropo. Kot zdravilna rastlina je timijan pri nas v ljudskem zdravilstvu manj znan in cenjen kot njegov divje rastoči sorodnik poljska materina dušica, čeprav je zdravilni učinek posebno pri kašlju močnejši.

Učinkovanje in uporaba

Timijan vsebuje veliko eteričnega olja, katerega glavna sestavina je timol (do 50 %). Timijan učinkuje pri kašlju (ekspektorans), vpliva na bronhije, tako da jih razširja (bronhospazmolitik) in zavira rast skoraj vseh bakterij. Glavna učinkovina je eterično olje. Timijan utekočinja sluz (sekretolitik) in pomaga pri izkašljevanju, saj pospešuje izločanje sluzi (sekretomotorik).

Zdravilne pripravke iz eteričnega olja materine dušice uporabljamo za lajšanje krčevitega kašlja, ki spremlja prehladna in gripozna obolenja. Eterično olje blaži krče dihalnih poti in pomaga izkašljati gosto bronhialno sluz. Timol zavira rast bakterij in blaži vnetja dihal, prebavil in sečil. Timijan se uporablja tudi kot krepčilo za želodec in živce, kot zdravilna pijača pri želodčnih in črevesnih boleznih, pomaga pa tudi pri nespečnosti. Lajša tudi revmatske bolečine, zato timol dodajajo v masažne kreme.