Bolečina je neprijetna čutna in čustvena izkušnja. Čeprav jo vsak od nas občuti in doživlja po svoje, nam je skupno to, da jo želimo čim prej odpraviti. Pomembno pa je, da jo spremljamo, o njej govorimo in poiščemo najboljšo možno rešitev za njeno lajšanje.

Bolečina je navadno kratkotrajna (akutna bolečina) in mine po koncu bolečinskega dražljaja ali po ozdravitvi poškodbe oziroma vnetja. Če traja več kot 3 mesece ali celo več kot 6 mesecev ali ostane tudi potem, ko vzroka zanjo ni več, gre za kronično bolečino. Kadar nastane zaradi neposredne poškodbe živca ali bolezni živčevja, pa govorimo o nevropatski bolečini.

Nevropatska bolečina je običajno kronična bolečina, ki najbolj uničujoče vpliva na kakovost življenja bolnikov. Zaradi te bolečine trpi 7 do 10 % odraslih.

Vzroki nevropatske bolečine

Okvaro obkrajnega živčevja najpogosteje povzroča sladkorna bolezen, lahko pa tudi poškodbe, vnetja in okužbe (pasovec), zdrs medvretenčnih ploščic, pretirano pitje alkohola in kemoterapija. Nevropatska bolečina lahko nastane tudi zaradi okvare osrednjega živčevja po možganski kapi, po poškodbi hrbtenjače in ob multipli sklerozi.

Značilnosti nevropatske bolečine

Bolniki jo občutijo drugače kot običajno bolečino, lahko šele tedne, mesece ali celo leta po poškodbi ali začetku bolezni. Običajno je dolgotrajna in le redko izgine sama od sebe. Pojavlja se v sunkih in valovih. Bolniki jo pogosto opišejo kot bliskovito, prebadajočo, pekočo, ostro, zbadajočo, žarečo, mravljinčavo ali elektrizirajočo. Prizadeti del je lahko manj občutljiv, otrpel. Bolečino lahko sproži že blag dotik oziroma neboleč dražljaj (npr. stik z rjuho, blag poteg po koži). Dražljaj, ki bi navadno povzročil blago bolečino, lahko sproži zelo hudo ali neznosno bolečino. Simptomi se pogosto pojavljajo in stopnjujejo zvečer in ponoči, kar zelo moti spanje. Z nevropatsko bolečino sta pogosto povezani depresija in tesnoba, kar še poslabša kakovost življenja bolnikov in njihovih bližnjih.

Obvladovanje nevropatske bolečine je zahtevno

Osnovni cilj zdravljenja je zmanjšanje bolečine, saj se nevropatska bolečina le redko povsem umiri. Lahko pa jo ublažimo do te mere, da je življenje znosnejše in da bolnik lažje opravlja svoje delo. Hkrati izboljšamo slabo razpoloženje in odpravimo nespečnost.

Običajna protibolečinska zdravila (paracetamol, nesteroidna protivnetna zdravila, metamizol) niso učinkovita, zato se uporabljajo zdravila in kombinacije zdravil, ki delujejo na živčevje. To so nevromodulatorji (pregabalin, gabapentin) in antidepresivi (duloksetin, amitriptilin, venlafaksin). Ob uvedbi zdravljenja zdravnik bolniku predpiše manjši odmerek, za doseganje čim boljše učinkovitosti pa ga pozneje povečuje do optimalnega.

Pomembno je, da bolnik vztraja pri jemanju predpisanega zdravila, saj ta zdravila delujejo drugače kot običajna protibolečinska zdravila. Navadno traja 2 do 3 tedne, preden zdravilo začne delovati in so opazni učinki zdravljenja.