V novembru je svetovni dan sladkorne bolezni, ki je ena od najpogostejših kroničnih bolezni, njena pogostost pa se s starostjo še povečuje. Zahteva skrben nadzor in zdravljenje, od bolnika pa veliko samodiscipline in zavzetosti. Kronično povečane vrednosti krvnega sladkorja lahko povzročijo trajne okvare organov, organskih sistemov in tkiv oziroma pozne zaplete bolezni.

Sladkorna bolezen lahko prizadene tudi živčevje, verjetnost za okvare pa se povečuje s trajanjem bolezni in slabšim nadzorom krvnega sladkorja. Pri bolnikih z urejeno sladkorno boleznijo je manj možnosti, da bi prišlo do zapletov zaradi okvar živčevja, za katere je uveljavljeno tudi skupno poimenovanje diabetična nevropatija.

Bolečine zaradi okvar živčevja navaja približno 20 % sladkornih bolnikov. Včasih je boleča nevropatija prvi znak sladkorne bolezni.

Za bolečo diabetično nevropatijo je značilno, da so najprej okvarjeni živci nog.

Bolniki v nogah nimajo moči in ne čutijo dobro dotika, bolečine in vibracij. Zmanjšano občutenje je simetrično, kot da bi imeli obute nogavice. S slabšanjem bolezni okvara napreduje vedno višje po nogah proti gležnjem in golenim ter prizadene tudi roke.

Ob motnjah občutenj se pojavi značilna nevropatska bolečina.

Bolniki jo čutijo kot elektriko ali kot otopelost, kot pekočo, ostro, mrazečo, srbečo ali topo bolečino. Prav tako ni nenavadno, da jo občutijo na različne načine – po podplatih lahko čutijo ostro, pekočo bolečino, v golenih pa mrazečo.

Pogosto se bolečina pojavlja in stopnjuje konec dneva in ponoči, kar povzroča hude motnje spanja. Kronični bolečini se velikokrat pridružita depresija in tesnoba, ki še poslabšata kakovost življenja bolnikov.

Pomembno je, da nastanek diabetične nevropatije preprečujemo z dobrim nadzorom krvnega sladkorja, ob pojavu bolečine pa na to čim prej opozorimo zdravnika.

Cilj zdravljenja z zdravili je zmanjšanje in obvladovanje bolečine.

Ublažimo jo lahko do te mere, da je življenje znosnejše. Z ustreznim zdravljenjem lahko izboljšamo tudi slabo razpoloženje in nespečnost, ki jo pogosto spremljata.

Običajna zdravila za lajšanje bolečine (paracetamol, nesteroidna protivnetna zdravila) niso učinkovita, zato je treba uporabiti zdravila, ki vplivajo na živčne strukture. To so nevromodulatorji, kot sta pregabalin in gabapentin, nekateri antidepresivi, kot so duloksetin, amitriptilin in venlafaksin, ter obliži in mazila, ki delujejo na mestu bolečine.

Pomembno je, da bolnik vztraja pri jemanju predpisanega zdravila, saj ta zdravila delujejo drugače kot običajna protibolečinska zdravila in učinek pogosto ni takojšen.

Navadno traja nekaj tednov, da zdravilo začne delovati in so opazni ugodni učinki. Potrebni so tudi dovolj veliki odmerki, zato jih zdravnik prilagodi posameznemu bolniku. Zdravljenje običajno traja več mesecev ali celo več let.